Torej, končalo se je eno obdobje in začelo se je drugo. Zaveš se sedanjosti, misliš na prihodnost in premišlujš preteklost. Zakaj? Zakaj hudiča je enostavno ne pozabiš, vržeš u koš in greš dalje? Zakaj? Zakaj se vedno vračaš? Zakaj ne pustiš za sabo kar je bilo in začneš novo, drugo, bolj zanimivo, ...mogoče lepše?!? Kaj je ostalo tam zadaj da se konstanto hočeš vrniti tja?
Povem ti, za tabo je ostal del tebe. Prav tisti, ki si se ga najbolj bal videti in si ga hotle zatreti. Mogoče je bilo vredno doživeti vse tiste trenutke, jih potisniti globoko v srce in jih ohraniti za vedno. Mogoče je bil čas samote potreben, da si dojel da tako ne gre naprej. Vedno je vredno doživeti. Doživeti dobro in slabo. Brez slabega nebi poznali dobrega. In na koncu vedno, prav v vsakem trenutku življenja doživimo tako dobro in slabo obenem.
Zakaj torej bežati v preteklost in razmišljati o slabem, o tem kako bi spremenil stvari, jih popravil in mogoče naredil boljše, bolj popolne... Zakaj raje ne bežiš v prihodnost? Zakaj ne iščeš novega, boljšega, bolj zanimivega? Mogoče boš tam našel dobro? Mogoče te tam čaka sreča...
...This is who I am and this is who I want to be...
Uffff....za mano je en douuuuug tedn. Mel smo oratorij in je blo res kul. Nad pričakovano. Res smo se uštekal in se mel u izi fain, se družl še po oratoriju, čeprou smo bli usi že pošteno zjebani in probal združt use občutke in izkušnje ki smo jih doživel in dobil u en deu srca in jih tam zaklent da bi nam ostal notr še doug cajta. Spoznal smo nove ljudi, dobil smo nove izkušnje, nove prijatle in še marsikej pametnega za življenje. Svoje občute ne znam sploh spravt u te vrstice, k so tok močni in zakomplicirani. Use je krneki pomešan in zmeden...je ful pozitivnih in dobrih in veselih stvari in usega, pol pa kr na enkrat pride neki čudnega, neki nenavadnega, k se pol počutm kt en drek in tko res bedno...ne vem zakaj dobivam te negativne občutke...k začnem razmišlat in pol bolj kt razmišlam slabš je in pol ratam tečna in pol hočm komu povedat in ne razume in pol me zabije use skp še bolj...in pol se nabira, nabira, nabira in ne vem več kam dat use to k mam u seb...to je tok bedn feeling, da ga niti razložt ne znam k je tok bedn...in pol sm emo in ta mala in človk k ne zna razmišlat pa k si use narobe razlaga in nekdo k pol sam teži in se trma in rab pozornost...učasih bi bla raj sam tiho, da pol noben nebi mogu nč rečt, da mi nebi noben zamoriu kaj use sm nardila narobe in kaj use bi mogla sprement...da bi nekateri dojel da določene stvari delam zase, da kdaj povem kej naglas zato ker tko res mislm pa čeprou se sliš zabito in neumno, da kdaj rabm mir in samoto in tišino in da se magari zjokam, ampak s tem še nočm zbujat pozornosti in bit emo in se vn metat ampak hočm sam mal cajta zase in da razmislm al pa da prebolim al pa da dam vn iz sebe, da kdaj komu povem kej kar mu mogoče ni ušeč pa ga s tem nočm užal al pa se skregat z njim ampak bit sam iskrena z njim, da bi mu mogoče mal odprla oči, da vid kaj dela narobe in mu pokazala da so še druge možnosti kako nardit kako stvar...ne vem, take občutke začnem dobivat, da me je pol kr mal groza in bi se kr zjokala...
U pondelk odhajam u London...rada bi šla dol dobre volje, naspidiran in radovedna, novim izkušnjam naproti, spoznat čim več novih ljudi, ustvart nova prjatlstva in se zravn še kej angleščine naučit...ampak se mi je začel kr use podirat iz dneva v dan...tuki mi je ratal dobr in rada bi še ostala mal u Ljubljani s prjatli k jih že tko al tko čez leto dost ne vidm ker sm u Vipavi in po mi rata use čudn...sej vrjamm da se bom ju3 že toukla po glavi kaj use sm pisala sm in bom komej čakala da grem, sam zdele bi pa kr ostala še mal tle...mal me je strah ker grem sama, mal me je strah ker ne poznam dol ljudi, ker ne poznam nč...zdj me že stiska da me bo zablokiral in sploh ne bom znala angleško govort, pol bo pa jeba....ampak nekako bom že preživela...mogoče se bo pa zgodilo kej nepričakovanega, nikol ne veš...
